Kaj pomaga pri ustvarjanju vsebin, ko se nabere preveč idej in ne vem kje začeti?

V zadnjih letih svojega dela sem se marsikrat srečala s to situacijo, da sem po določenem premoru od svojega dela kar malo izgubila stik s svojimi sledici in prav tako stik s tem, kaj napisati, oziroma s kakšno vsebino po premoru začeti. Pa sem se vrtela v začaranem krogu misli, kar mi ni prinašalo zadovoljstva.

V času premorov se moja kreativa ne zaustavi, ampak naraste. Namreč v tem času intenzivno delam na sebi in znotraj mene se ustvarja nova globina, nova širina, ki se tudi želi izraziti. V času premorov pa sem doslej tudi vedno zaustavila izražanje te novonastale kreative (v obliki blogov, videov, objav, storyev), ker sem si privoščila tudi digitalni odklop. In potem se, po določenem času premora, teh idej za vsebine, novih spoznanj, izkustev nabere toliko, da je izziv začeti samo z eno temo, ker bi najraje vse ideje dala ven naenkrat. S tem neizražanjem, ko so stvari “žive”, pa sem doslej sama sebi nakopala težo, ki me je nato ob vrnitvi na delo ovirala pri izražanju.

Vsakič znova sem se morala ustaviti in vrniti precej korakov nazaj, da sem lahko spet začela in ker to ni bilo lahkotno, sem začela raziskovati tehnike, kako bi si lahko ta prehod olajšala in se hitreje vrnila nazaj v svoj ritem.

Preizkusila sem par praktičnih načinov in danes bom izrazila te, ki mene najhitreje in najlahkotneje vrnejo nazaj k ustvarjanju, tudi po dolgotrajnejšem premoru;

– Opažam, kako pomembno je, da vse ideje med premorom, ne le zabeležim v dnevnik, ampak jih tudi izražam v obliki bloga ali video vsebine, kljub zavedanju, da se to ne bo objavilo ravno v tistem obdobju – bo pa pristanek po tem obdobju mehkejši, lažje bo pridobiti interakcije že z vnaprej pripravljenimi vsebinami in ponoven stik s ciljno skupino.

– Zelo praktičen in učinkovit način vrnitve v svoj lahkoten ritem izražanja je, da si najdem “muzo”, za katero ustvarjam te vsebine, v smislu 1 osebe v moji ciljni skupini, ki je najbolj angažirana za moje produkte/storitve – to tudi s to osebo skomuniciram in jo prosim naj mi redno zastavlja svoja vprašanja, jaz pa bom na ta vprašanja odgovarjala v blogih. Kot nekakšno brezplačno mentorstvo. Torej, da ni moja idealna stranka (oz. ciljna skupina) le opisana na fotografiji na steni, ampak, da z njo redno komuniciram. Jaz bom pridobila jasnost glede tega kaj ustvarjati, ona pa odgovore na svoja vprašanja. Win-win situacija. 🙂 Namreč, ko si nekaj časa odsoten (npr. Jaz sem bila letos kar par mesecev), se število interakcij preko socialnih omrežij posledično zmanjša in lahko se zgodi, da imaš kar naenkrat občutek, da si v tem sam in da nikogar zares ne zanima, kaj imaš za povedati. Ko pa padeš enkrat nazaj v svoj ritem pa število interakcij naraste in izražanje postane lahkotneje.

– Ker je ta primer v prejšnjem odstavku zame tako učinkovit, menim, da si zasluži še en odstavek. 🙂 Ta način mi pomaga odpraviti težo in nejasnosti, ki bi lahko bile sicer pri pripravi prvega bloga. Namreč predstavljam si, da pišem ta blog kot odgovor tej osebi (muzi, mentoriranki, idealni stranki – kakor jo želiš poimenovati), tako, da ga bo ona čisto jasno razumela. In ko imam pred sabo sliko te osebe in razumevanje njene kapacitete sprejemanja in razumevanja mojih znanj, se veliko lažje prilagodim v svojem pisanju in vse postane bolj lahkotneje, preprosteje in veliko bolj praktično.

Prijavi se na e-novičke in vsak četrtek v svoj e-poštni nabiralnik prejmi nova znanja in inspiracijo za svoje delo.

– Da prosim še kakšno podjetnico, oz. nekoga, ki dela od doma in ki me lahko razume, če lahko ustvarjava skupaj, ampak vsak/a svoje delo. Da za nekaj časa ustvariva kot online inkubator, kjer se parkrat na teden po par uric poveževa preko online orodja (npr. Zoom) in s tem ustvariva občutek, da nisva v tem sami. Da sicer delava vsaka svoje delo, ampak sva pri tem tudi podprti, povezani. Sploh v trenutnem obdobju karantene in občutka izolacije, je to še toliko bolj podporno. Namreč ljudje smo družabna bitja in veliko nas je ob občutku povezanosti še toliko bolj ustvarjalnih.

– Najpomembnejše pa je to, da se povezujem s sabo, obračam navznoter in prihajam v stik z notranjim mirom, da v vsebinah ne izhajam iz frustracij ali iz tega, ker nekaj “moram”, v stik z zaupanjem vase, da pridem v stik s kapaciteto svojih znanj in izkušenj ter jasneje vidim, kako vse to izraziti navzven in neomejeno podporo, ki mi je na voljo znotraj sebe. S tem tudi jasneje opazim kaj vse me podpira pri svojem izražanju tudi izven sebe, v fizičnem svetu.

– Da se opomnim na vse prednosti tega kar delam, kako in za koga delam ter zabeležim stvari za katere sem hvaležna. Da se opomnim, da me splet in socialna omrežja ne oddaljujejo stran od sebe, kar zna bit kar pogost izziv po digitalnem premoru, ampak, da so tu zato, da me še bolj povežejo s sabo, ker lahko preko njih izražam svoje potenciale in izražanje je zame zelo pomembno. Ko si vzamem čas zase in pridem v stik s hvaležnostjo, to zame deluje kot torpedo, ki me izstreli nazaj v svoj ritem.:)

– Zavedanje, da ima vsaka oseba svoj ritem izražanja in kot je za nekoga to, da ustvari 10 blogov in 3 e-priročnikov mesečno lahkoten ritem ustvarjanja, ni nujno tudi zame. Lahko ena oseba v 10 blogih ustvari enako vrednost, kot jo druga oseba v 2 blogih na mesec. Zavedanje tega in mehkoba do sebe prav tako prispeva k večji lahkotnosti in sproščenosti pri ponovnem povratku k ustvarjanju.

Vsi primeru, ki sem jih zabeležila v tem blogu, so izraženi zgolj na podlagi mojih izkustev, v upanju, da še komu doprinesejo k izražanju svojih potencialov.

Če vidiš, da se ti je pri izražanju zataknilo in bi vsaj za načetku potreboval/a nekoga, da te pri tem podpre/usmeri/ti pomaga do več jasnosti, te povabim k temu, da izkoristiš možnost 1-urnega svetovanja z mano.

Prijavi se na e-novičke in vsak četrtek v svoj e-poštni nabiralnik prejmi nova znanja in inspiracijo za svoje delo.

Objem,
Anja
Deli blog s prijatelji